Hej, Alenka, a me hočeš prestrašit?
“Če čm bit avtentična potem, dam dol, kar mi leži na duši.
Razumem, da je pospešitev prodaje na način, da rečeš “nikoli več ne bo tako poceni” ali pa “naslednjič gre cena gor”…
Ampak jaz si ne želim, da nekdo, ki me vabi k sebi, da me istočasno tudi straši.
A ni to nasprotujoče? Mi lahko daš kakšno pojasnilo, kako ven iz tega?”
To mi je pred kratkim napisala ena od mojih bralk – v istem mailu pa se je prijavila na čakalno listo za Akademijo avtentičnega marketinga.
Njeno sporočilo se je končalo tako:
“Tok fajn pišeš, da jaz hočem tudi to, Alenka.”
In potem še:
“Me je pa strah, da nisem tako briljantna z besedami… ja, kontro – beri ‘vse je bilo rdeče na mojih spisih + primerjavo s sestro, kako je pa ona pridna pri slovenščini’ sem dobila popotnico iz osnovke, da sem res zabita in neprimerna za pisanje.”
Kar pomeni, da sta se nama je tem virtualnem klepetu odprli dve zelo pomembni temi:
- Kako premagaš strah pred pisanjem (tudi če misliš, da “nisi rojena za pisanje”)?
- Kaj je v resnici FOMO in zakaj se ga uporablja v prodaji?
Ker se mi zdi, da obe vprašanji morda še komu belita glavo, bom zdaj razložila svoj pogled – enkrat za vselej. 🙂
FOMO: Strah, da se bo svet podrl, če zamudiš to priložnost
Saj vem. Zadnje čase je svet ena sama velika dirka.
- Če ne ujameš popusta, bo konec sveta.
- Če ne greš na ta in ta dogodek, boš od vseh pozabljena in izbrisana iz družabnega življenja.
- Če ne kupiš izdelka “ZADNJA PRILOŽNOST! SAMO ŠE 2 KOSA!” …
No, potem bo tvoj lajf itak nepopravljivo beden.
Ali pa tudi ne. 🙂
Ampak ljudje smo pač taki …
Če vidiš, da vsi nekaj kupujejo, te zagrabi panika.
Če so vsi na nekem dogodku, ti pa doma v pižami, hitro dobiš občutek, da gre življenje mimo tebe.
Če vsi delajo na svojih sanjah, ti pa držiš daljinca, medtem ko te Netflix že tretjič sprašuje: “Are you still watching?“, te kar malo stisne v želodcu.
In temu rečemo FOMO – Fear of Missing Out.
Gre za enega najmočnejših psiholoških sprožilcev pri prodaji.
Tisti zahrbtni občutek, da boš zamudila priložnost stoletja, če ne ukrepaš TAKOJ.
Tako se morda zalotiš, kako panično klikaš “Kupi zdaj!”, čeprav morda sploh ne veš, kaj točno kupuješ.
Nekateri temu pravijo “marketinški trik“, drugi ga označijo za “manipulacijo“, tretji (kot ta punca) morda kot “strašenje” …
Ampak …
FOMO je lahko tudi super pozitivna zadeva.
Ker včasih res potrebuješ eno brco v rit, da nekaj narediš.
Če ne bi bilo “Zadnja priložnost za prijavo!”, bi večina ljudi odlašala do sodnega dne.
In če ne bi bilo “Cena gre gor v nedeljo opolnoči!”, bi razmišljali do naslednjega leta.
Ampak seveda – s tem ni za pretiravati.
Če ti nekdo že osmič pošilja mail, da ima zadnjih 5 mest …
Hja, potem FOMO ni več samo taktičen pritisk.
Če ti prodajajo nekaj s tako groznim FOMO-jem, da začneš dvomiti vase, je to bolj manipulacija kot dober marketing.
Kako sem odgovorila na zgornjo pošto?
Čisto iskreno in direktno.
Hint: ne, ne strašim. 🙂 Vem pa, kako deluje človeška psiha.
Torej, če si se kdaj spraševala, ali je FOMO samo en velik nateg, zakaj ga uporabljam sama in ali res deluje – preberi, kaj sem napisala v odgovor. 😉
Hej, (nebompovedalaimena 😉)!
Malce pozno odgovarjam, saj imam dela res konkretno čez glavo, pa tudi čas sem si želela vzeti, da ti smiselno odgovorim.
Najprej – hvala za tvoje sporočilo. Verjamem, da ni vedno lahko dati ven svojih misli in občutkov, še posebej, če imaš v glavi tisti glas (učiteljice slovenščine), ki ti pravi, da tvoje pisanje ni “dovolj dobro”.
Ampak sama to vidim tako …
Če te je moje pisanje tako pritegnilo, da si se odločila, da moraš nekaj narediti v tej smeri, potem imaš v sebi “začetno iskro“, ki jo potrebuješ.
Pisanje ni samo nek talent, s katerim se rodiš ali pa ne.
Je spretnost, ki jo lahko izpiliš. In čeprav verjamem, da je z disleksijo vse skupaj še dodaten izziv, to ne pomeni, da nisi sposobna pisati na način, ki bo pri ljudeh vzbudil čustva in odziv.
Očitno se to da, ker jaz zdajle čutim tvoja čustva iz tega sporočila! 😉
Kar se tiče prodaje in “strašenja” …
Hja … razumem, da se ti to morda zdi protislovno.
Ti pa razložim svoj pogled.
Ko rečem, da nekaj “ne bo več tako poceni” ali “naslednjič bo dražje”, to ni strašenje, ampak dejstvo.
Tako kot pri letalskih kartah – če danes gledaš karto za 100 €, je velika verjetnost, da bo čez en mesec 150 €.
Nič osebnega, nobene manipulacije, nobene “grožnje”, samo realnost poslovanja.
Vem, da nekateri prodajo gradijo na pomanjkanju in “strahu pred zamujenim”, ampak jaz tega ne počnem na način, da bi koga hotela prestrašiti.
Bolj v smislu:
“Alo, če te to res zanima, je zdaj verjetno pravi trenutek. Če ne, ni panike – mogoče pa kdaj drugič.”
Torej …
Če pri meni prebereš, da zapiram vrata ali da cena gre gor, je to zato, ker:
- vem, koliko je moje znanje vredno,
- vem, da se bo moj program razvijal in izboljševal,
- zares ne vem, če bom akademijo še kdaj odprla – ker je to prvič in je ponovno odpiranje vrat odvisno od dveh stvari:
- ali mi je to sploh fajn počet (trenutno se maksimalno trudim in mečem na zobe za vpisane, kar vzame veliko mojega truda, časa in osebne angažiranosti – praktično non-stop),
- ali se tudi članice dobro počutijo, čim več odnesejo, jim je akademija všeč …
In ja: če bo še kakšna nova runda, bodo stvari verjetno še bolj dodelane, vrednost bo še višja, zdaj vem, koliko časa in truda mi to vzame – in zato posledično raste tudi cena.
Zdaj pa k tvojemu vprašanju:
“Jaz si ne želim, da nekdo, ki me vabi k sebi, da me istočasno tudi straši. A ni to nasprotujoče?”
Ti kar takoj odgovorim in spodaj še razložim.
Brez ekskluzivnosti in časovnega pritiska se prodaja in vpisi v programe ne zgodijo.
To ni moje mnenje, to je psihološko dejstvo.
Večina ljudi se odloča na podlagi čustev.
Če ni nobene omejitve, če ni občutka, da je zdaj pravi čas, potem pride tisti: “Eh, bom še razmislila …”.
In potem?
Nič.
To ni nič slabega; to je normalno človeško obnašanje.
Saj veš, kako to gre – če imaš kupon za popust, ki poteče čez 2 dni, ga boš verjetno izkoristila.
Če pa kupon velja “za vedno”, boš verjetno rekla “ah, bom še videla” … in potem ta “bom še videla” nikoli ne pride.
Je pa razlika v namenu.
Tako imenovan FOMO – “strah pred zamujenim” – sama uporabljam kot motivacijo za odločitev, ne kot manipulacijo, da bi kdo prišel noter proti svoji volji.
Takih ljudi preprosto NOČEM. In če se počutiš, kot da te v nekaj silim, potem moja akademija zagotovo ni zate.
Brez tega “deadline efekta” bi večina ostala v neskončnem razmišljanju in se nikoli ne bi odločila, čeprav si v resnici želijo in nekateri celo to res rabijo (po enem mesecu nekatere punce dosegajo že res hude in konkretne premike).
Skratka …
Moj namen ni, da kdorkoli pride v akademijo iz občutka strahu ali panike.
Hočem, da pride, ker jo to vleče, ker si to želi zase.
In če je letos bil pravi trenutek – super, ful sem vesela vseh, ki so se pridružile.
Če ni bil pravi trenutek, pa tudi ok.
Samo ne morem 100 % garantirati, da bo tak trenutek še kdaj, ker tega (iskreno) še zdaj ne vem.
Je pa dejstvo, da ko nekdo enkrat vstopi v moj svet, ga bom vedno spodbujala k temu, da verjame vase in v svojo zgodbo – ne glede na to, kaj mu je v preteklosti kdo rekel o njegovem pisanju.
Toliko z moje strani.
Upam, da to malo razjasni mojo perspektivo. 😉
In če tole, kar sem napisala, odmeva pri tebi in se ti zdi smiselno, super.
Če pa ne, pa je tudi čisto ok – pomembno je, da ti sama najdeš način dela in okolje, ki ti ustreza.
Ni vse za vsakogar, sama se tega totalno zavedam (ker res nisem za vsakogar) – in jaaaa, to je čisto v redu! 🙂
Hvala ti, ker si delila svoje misli – in ti želim en lep vikend.
Alenka
Mimogrede – če želiš videti, kako jaz uporabljam FOMO (v ne-strašljivem, ampak strateško pametnem načinu), poglej moj trenutni FOMO:
Ne bo to izginil čez 2 sekundi in tudi tvoje življenje ne bo izgubilo smisla, če to zamudiš. 😉
