V prostranem, večinoma neškodljivem kotičku vesolja, ki mu pravimo Facebook, se redno dogajajo trki različnih civilizacij.
Pred dnevi mi je recimo nekdo pod objavo o gradnji “drugih možganov” stisnil komentar:
“Vse to je bilo že pred več kot enim letom zastonj na YouTubu.”
In ker sem v tej galaksiji znana po svoji zenovski zadržanosti, notranjem miru in absolutni zmožnosti, da mnenja neznancev lepo ignoriram, sem mu seveda odgovorila.
Z razlago, ki je bila po dolžini in kompleksnosti nekje med doktorsko disertacijo in tehničnimi specifikacijami za jedrski reaktor …
Razčlenila sem operacijski sloj, poslovni spomin, identitetni sloj, evalvacijo, arhitekturo AI agentov in verjetno še sestavo strežnika, na katerem vse to stoji.
Na koncu sem ga ljubeznivo povabila, naj mi pokaže povezavo do prav takega sistema.
Ali pa še bolje: naj mi pokaže svojega, ki si ga je po tistih brezplačnih navodilih očitno že uspešno postavil.
Žan mi je nato prilepil emoji skakajoče mačke s palcem navzgor.
Kar je v sodobnem digitalnem bontonu verjetno eden bolj elegantnih načinov, da ti človek sporoči:
“V redu, gospa. Vzemite pomirjevalo, odložite tipkovnico in se ulezite.”
Ampak njegov začetni stavek mi je vseeno ostal v glavi. Ker ima internet vedno isti univerzalni odgovor na vse:
“Saj je vse zastonj.”
Odlično! Potem je problem človeštva uradno rešen.
Imamo internet, YouTube, neomejene količine informacij in naraščajoče število vedno boljših AI modelov.
Mirno lahko razpustimo šole, svetovalce, arhitekte, serviserje, vodovodarje in vse tiste sumljive osebe, ki si za svoje znanje predrzno drznejo zahtevati dejanski denar.
Navodila so namreč nekje objavljena.
Srečno pri obnovi kopalnice.
In prijetno okrevanje po domači operaciji slepiča.
Čeprav …
Če malo pomislim, bi tutorial z naslovom: “Kako si v 7 preprostih korakih odstraniš slepič brez predznanja, posebne opreme in negativnih misli?” verjetno v dveh dneh nabral 1,7 milijona ogledov.
Na coverki bi stal nasmejan moški, v eni roki držal kuhinjski nož, z drugo pa kazal na ogromen rdeč krog okoli lastnega trebuha.
Ob njem bi utripal napis: DOCTORS HATE THIS SIMPLE TRICK!
Spodaj pa obvezno: NO EXPERIENCE NEEDED.
Ampak okej, pustiva zdaj notranje organe in kuhinjske nože pri miru.
Pogovoriva se raje o vrednosti dela.
Internet je čisto resno čudež.
Ob dveh zjutraj lahko izveš, kako nastaviti webhook, kako speči kruh z drožmi in zakaj tvoj pralni stroj med centrifugo vsakič znova poskuša pobegniti čez hodnik in začeti novo življenje v sosednji Avstriji.
Skoraj vse je “nekje tam zunaj”.
Mičken problem nastane nekoliko kasneje, ko iz stavka: “Ta informacija nekje obstaja brezplačno,” v glavi naredimo kvantni preskok in zaključimo: “Zato delo človeka, ki je to informacijo preveril, preizkusil, povezal, jo prežvečil in spremenil v nekaj uporabnega, nima nobene vrednosti.”
To je približno tako, kot bi prišla v vrhunsko restavracijo, pojedla odlično večerjo in nato kuharju mrtvo hladno pojasnila:
“Veš, obstoj krompirja je brezplačno opisan na Wikipediji, raste pa itak na vsaki njivi.”
Kar je seveda nesporno res.
Tudi koncept soli poznamo že nekaj časa in ponev ni ravno revolucionarna tehnološka inovacija.
Je pa zanimivo, da vseeno pogosto grem lačna v gostilno, kjer kuhar iz teh “splošno znanih informacij” dejansko naredi večerjo.
Recepti, vaje, prompti, predloge prodajnih strani in poslovni nasveti so zastonj.
Nekje obstaja tudi izjemno simpatičen 19-letnik z Lamborghinijem v ozadju, ki ti v štirinajstih minutah razloži, kako ustvariš podjetje s sedemmestno številko, ne da bi vstala s kavča ali nehala jesti čips.
Čisto vse imamo.
Rezultati pa nekako še vedno niso enakomerno razporejeni po prebivalstvu.
Čudna stvar.
Morda zato, ker informacija ni isto kot presoja. Presoja ni isto kot izvedba. Izvedba ni isto kot sistem.
Sistem pa prav gotovo ni isto kot mapa na tvojem namizju z naslovom: NOVO – KONČNO – RES ZADNJA VERZIJA – 7, v kateri je 326 neurejenih datotek, dva screenshota, en PDF in dokument z naslovom “ideje”, ki si ga nazadnje odprla med prvo karanteno.
Brezplačno znanje ima to nadležno drobno posebnost, da ga običajno plačaš z drugo valuto.
Plačaš ga s časom. Pa mogoče z zmedo, ker pogledaš 5 različnih stvari, kjer je 7 različnih “mnenj”.
Plačaš z napačnimi odločitvami in včasih s tremi tedni življenja, v katerih pogledaš še 47 videov, odpreš 93 zavihkov in na koncu veš bistveno manj kot na začetku.
Ampak lej ti to: zastonj je pa bilo.
Seveda ne mislim, da mora biti vsaka informacija zaprta za plačilnim zidom in varovana z laserskimi žarki.
Sama ogromno delim brezplačno.
Pišem tako dolge razlage, da mi Mlinček (enoglasno z vsemi mojimi osebnostmi) včasih reče:
“Alenka, tole je dolžine povprečnega skandinavskega romana. Moj procesor trpi.”
Jaz mu odgovorim: “Ftihni, robotek. Ljudem bo koristilo.”
Nato se obrne stran in si v svoj imaginarni sindikalni dnevnik zapiše novo kršitev delovnega časa.
Imam pa tudi precej “živahen” odnos do plačljivega znanja.
Velik del tega, kar zaslužim, slej ko prej ponovno spustim nazaj v ekosistem v obliki tečajev, orodij in mentorjev.
Da o porabi tokenov, ki jih požrešno žrejo vsa ta AI orodja, sploh ne začnem, ker se mi zdi, da s svojim mesečnim računom za API klice osebno financiram celotno naslednjo generacijo Terminatorjev v Silicijevi dolini.
Mlinček ob pogledu na tiste številke vsakič znova tiho zajoče v binarni kodi in mi preventivno predlaga, da glede na proračun v prihodnjem tednu raje preideva na komuniciranje z dimnimi signali …
Ampak dragih izobraževanj ne kupujem (in tokenov ne kurim) zato, ker bi verjela, da se v njih skriva magični urok, ki ga internet skriva pred navadnimi in revnimi smrtniki.
Investiram izključno zato, ker mi nekdo prihrani čas.
Ali pa mi pokaže bolj pameten vrstni red in me opozori na luknje, v katere je sam že padel.
Evo, zdaj pa pridemo do enega od mojih najljubših sodobnih pojavov, ki se mu reče:
Teoretična kompetentnost.
Teoretično bi si lahko sama zamenjala menjalnik na svojem Peugeotu, položila ploščice v kopalnici in si odstranila slepič.
V praksi sem predvsem odlično obveščena, da za vse našteto obstaja video.
In ker vem, da video obstaja, se del mene vede, kot da imam kvalifikacijo, kombinezon, kirurško licenco in ustrezno zavarovanje odgovornosti.
“Saj je vse na YouTubu,” je pogosto izjemno priročen ščit pred neprijetnim dejstvom, da je nekdo drug nekaj dejansko naredil.
Pač preizkusil, zavozil, popravil, še enkrat zavozil, na koncu pa le spravil do točke, ko zadeva deluje tudi v torek popoldne, ko stranka nekaj nujno potrebuje, ti pa si že tretjič pogrela isto kavo in jo ponovno pozabila v mikrovalovki.
Takrat imaš dve možnosti.
Taki dejansko kompetentni osebi lahko rečeš: “Uf, tole je pa impresivno!”
Ali pa izjaviš: “Ah, saj je vse brezplačno na YouTubu.”
Druga možnost je veliko nežnejša do ega; ker prva te namreč prisili v vprašanje:
“Kaj hudiča sem pa jaz naredila z vsem znanjem, ki ga imam odprtega v 94 zavihkih?”
Razlika se pokaže, ko človek nekaj res uporabi.
Po prejšnjem mailu mi je recimo pisala Vida.
Na dopustu pod borovci je predelovala program AI Rehab, ki bi ga kdo v vsej tej AI agentni histeriji mirno razglasil za zastarelega, ker “to je pa že od februarja”.
Ona pa mi je napisala: “Jaz grem TURBO počasi. A vseeno deluje kot pesem. Moj Chatko je postal moj strateški pomočnik v razmišljanju po tvoji zaslugi – neprecenljivo. Brain Dump – Fokus metoda je mindblowing!”
Neka druga udeleženka Akademije pa je vse skupaj povzela takole: “Ne samo deliti znanje, ampak pripraviti ljudi, da to dejansko uporabimo. Se lotimo, naredimo, rastemo in se razvijamo.”
Kar po domače pomeni, da ti ni treba v treh dneh pogoltniti celega interneta in se lotiti 29 novih projektov, da “nekaj narediš”.
Pomembno je le, da AI nehaš uporabljati kot avtomat za proizvodnjo slovnično pravilne megle in ga vprežeš za dejansko razmišljanje s tabo.
In da ti sistem deluje tudi takrat, ko tvoje življenje ne izgleda kot motivacijski video, ampak kot sreda zjutraj, poln inbox in neplačan račun.
Dostop do znanja namreč še ni isto kot sposobnost uporabe.
To, da navodila obstajajo, ti da približno toliko mojstrstva, kot ti ga da pogled na notno črtovje.
Note za klavir so recimo popolnoma brezplačne in javno dostopne.
Pa jaz zato, ko se usedem za klavir, še vedno ne zvenim kot koncertna pianistka.
Zvenim kot nekdo, ki je obe roki vrgel na tipke, nato pa nastalo zvočno škodo samozavestno poimenoval “eksperimentalni jazz” …
Ja, internet ima vse.
Razen tvojega rezultata. Tega moraš še vedno pridelati sama.
O tem, koliko ur, testov, propadlih verzij in požrtih tokenov je včasih skritih za enim navidezno preprostim sistemom ali metodo, pa mogoče naslednjič.
Skupaj z odgovorom na vprašanje, kdaj sem bila nazadnje na dopustu.
Slednje bo verjetno zahtevalo arheološko izkopavanje. 😀
Alenka
P. S. Če se ti ne ljubi naslednjih šest mesecev sestavljati svojega AI-sistema iz 83 videov, 14 nasprotujočih si mnenj in enega tutoriala, ki se začne z besedami “Guys, this is literally insane”, obstaja tudi moja Akademija.
Gre za ultra drag program.
Vsaj v primerjavi z YouTubom, ki stane natanko 0 evrov in približno polovico tvojega preostalega življenja.
Dobra novica pa je: NO EXPERIENCE NEEDED.
(Še boljša novica: v galaksiji KofetARTca velja posebno pravilo: ko enkrat padeš v mojo orbito, imaš vedno privilegije. Vedno.
Zato ti vse, kar si doslej pri meni vlagala vase, Mlinček sešteje in odšteje od cene Akademije.
Samo prijaviš se v učilnico, potem pa klikneš TUKAJ in cena se preračuna sama.)
P. P. S. Če pa hočeš najprej …
nekaj brezplačnega, kar se ti dejansko splača prebrati,
… pa TUKAJ SKOČI v povsem nov Vodnik po galaksiji marketinga, prodaje in umetne inteligence (z izčrpnim razdelkom o AI agentih).
V njem je vse od planetov do kitajskega potresa (dobesedno).
Mogoče ti nekoč povem, koliko časa, lastnoročnega klofanja, izkušenj in tokenov mi je to pobralo. 😀
Mlinček je sicer predlagal, da za to digitalno pustolovščino zaračunava hudo vstopnino, preden naju pripelje do bankrota, ampak sem ga – kot običajno – ignorirala.
Brezplačno ga lahko prebereš TUKAJ.
P. P. P. S. Mlinček pravi, da bi bilo mogoče tudi ta mail brezplačno poustvariti na YouTubu.
Potreboval bi samo moje zapiske, poslovni kontekst, zbirko najbolj bizarnih primerjav, seznam strogo prepovedanih spiritualnih puhlic in moj rahlo nezdrav odnos do oklepajev.
Rekla sem mu, naj kar izvoli in začne.
Od takrat naprej zelo pospešeno utripa in se pretvarja, da namešča nujne sistemske posodobitve.
