Mini opomba na začetku, preden kdo pokliče društvo za zaščito robotkov: danes režem meglo med “naklikaj si robotka” in “zgradi sistem, ki misli s tabo”.
Moj inbox je zadnje čase videti kot bolšji sejem robotkov.
Vsi jih prodajajo.
Pardon. Prodajamo.
Ker če ne moreš premagati sistema, se pač pofočkaš zraven in upaš, da bo šlo skozi. 😅
Obljube na tem sejmu gredo nekako takole:
Puf! In imaš svojega digitalnega pomočnika.
Puf! In prihraniš dve uri na dan.
Ki ju lahko potem porabiš za to, da v miru in brez slabe vesti gledaš v luft – ali pa trikrat prebereš deklaracijo na šamponu.
Puf! In tvoj marketing bo od zdaj naprej tekel popolnoma sam, ti pa boš na neki instagramabilni eksotični plaži – v snežno beli laneni srajci (ki se čudežno nikoli ne zmečka) – srkala drago zeleno brozgo iz kokosa.
Medtem ko bo AI v vsej svoji veličastni, robotski osladnosti pisal maile in v tvojem imenu na Facebooku odgovarjal na komentarje tete Marice, ki ti pod vsako (ampak res vsako) objavo prilepi utripajočo gif sličico s srčkom ali rožicami in napisom: “Lep torek, rožica moja, bodi pridna.”
(AI pa ji bo seveda odpisal: “Hvala, draga teta Marica, cenim tvojo neskončno podporo v tem nenehno spreminjajočem se digitalnem ekosistemu!” 💀)
Pa robotki sploh niso edina atrakcija!
Imamo tudi “paket 500 Claude skillov”, “3000 promptov”, “47 must-have avtomatizacij” in ultimativni AI workflow, ki ti bo spremenil življenje najkasneje do četrtka zjutraj.
In še kakšen digitalni odpirač za konzerve …
Vse je nujno, gamechanger, majkemi!
Precej me spominja na tiste legendarne Top Shop reklame iz devetdesetih, kjer je Horst Fuchs z vijoličnimi očali in nemško karizmo trdil, da lahko z enim samim rezom prerežeš zrel paradižnik, usnjen čevelj, pločevinko piva in verjetno še lastno voljo do življenja.
Samo da imamo danes namesto čudežnih nožev čudežne AI skille, namesto “pokličite v naslednjih 10 minutah” pa “klikni tukaj zdaj”.
Okej, malo sem si dala duška …
… ker mi te dni že precej ritmično trza pod levim očesom in ker me čisto po človeško nekaj grize.
Saj veš, da nimam nič proti robotkom.
Nasprotno!
Imam jih že toliko, da bi lahko odprla manjši azil za duševno moteno tehnologijo. Z Mlinčkom na čelu.
Gre samo za en nekoliko bizaren občutek bivanja v dveh svetovih hkrati …
Ti razložim.
V mojem vesolju je “puf” čudežni link za odjavo z e-mail liste, ki ga najdeš v vsakem footerju.
Ali pa zvok, ki ga slišiš tik pred tem, ko ti eksplodira peč, guma na kolesu – ali pa ko gre celoten poslovni model rakom žvižgat.
Potem pa jaz počasi stopim proč od stojnice, ker mi začne v glavi nekaj piskati.
Ker lej …
Če želiš samo klikati, “samo da dela” – ali pa si inštalirati 500 skillov, ki jih itak ne potrebuješ (ampak pomembno je, da jih imaš!), ni problema.
Klikaj.
Včasih tudi meni pomaga, da preživim teden brez živčnega zloma.
Če potrebuješ pomočnika, ki ti parkrat na mesec zmeče skupaj tri slovnično pravilne stavke, ti tudi ni treba poznati umetne inteligence do zadnjega nevrona.
Konec koncev ti res ni treba znati sestaviti motorja z notranjim izgorevanjem, da znaš zapeljati avto s parkirišča.
Hvala bogu in Vesolju!
Če bi morali vsi do potankosti razumeti delovanje ventilov in batov, bi polovica Slovenije obupano sedela na odstavnem pasu štajerske avtoceste in z depresivnim pogledom čakala na AMZS.
Ampak …
Fajn je pa vedeti vsaj toliko, da ko se ti začne kaditi izpod haube, ne stopiš iz avta in rečeš: “O, poglej, drago Vesolje, moj avto očitno skozi dim manifestira novo dimenzijo obilja. Vse se zgodi z namenom.”
(In greš objemat najbližjo smreko, medtem ko ti gori alternator.)
Ker ko se vsakih nekaj tednov zamenja celoten AI vmesnik, ti tistih nekaj naučenih klikov ne bo več delovalo.
Ali pa se boš spraševala, kam hudiča je izginil tisti gumb …
Kar se je prav te dni zgodilo s Claude Coworkom. Cela panika!
Zato me v mojem bunkerju niti najmanj ne zanima učenje klikov, ki jih lahko vsak sam zastonj najde na YouTubu.
Zanima me nekaj precej bolj grozljivega …
Kako razmišljati.
Kako ugotoviti, kateri deli tvojega posla se ves čas ponavljajo?
Kje v resnici izgubljaš največ časa?
(Namig: ne vedno tam, kjer misliš.)
Katere odločitve sprejemaš znova in znova, pa bi jih lahko delegirala sistemu?
Kako dati AI-ju toliko konteksta, da neha bruhati osladne in generične puhlice s preveč emojiji in predolgimi pomišljaji, ob čemer skoraj bruhaš tudi ti?
In predvsem: kako iz vsega tega zgraditi sistem, ki ti “drži štango” tudi takrat, ko življenje ni ravno “vse super”?
Stvar je res preprosta.
Če AI nahraniš z meglo, bo iz njega prišla megla na visokotehnološki pogon.
Pika.
Zato pa smo vsega siti.
Mogoče tudi sama delam veliko napako, ker premalokrat pokažem, kaj se v ozadju v resnici dogaja.
Preredko povem, da podjetnice (in tistih nekaj pogumnih fantov), ki pridejo k meni, ne zanimajo le gumbi.
Pridejo zato, da se jim začne sestavljati cela slika – nov, lažji in bolj sistematičen način dela, tudi če sicer živimo v vesoljnem kaosu.
Potem pa mi pišejo take stvari:
Vidiš?
Točno to.
Seveda nisem nobena razsvetljena AI svečenica, ki levitira nad tipkovnico in pozna vse skrivnosti vesolja.
Pol časa tudi sama sedim pred ekranom z mrzlo kavo v roki, gledam te moje robotke in se sprašujem:
“Čakaj malo, ti digitalni kekec … Zakaj si zdaj to naredil? A te nisem lepo, prijazno in v treh jezikih, tudi z molitvijo v rikverc, že 25x prosila, da tega ne počneš?”
Ampak finta je v tem, da me ne zanima samo, kam klikniti, ampak zakaj je nekaj delovalo, nekaj drugega pa ne.
Kje sem dala slaba navodila, kje sistemu manjka kontekst in kje nisem bila dovolj jasna?
To seveda ni tako seksi kot: “Puf, robotek dela! Sploh ti ni treba razmišljati.”
In zagotovo to ni najboljši prodajni slogan na svetu:
“Pridi k Alenki! Skupaj bomo metale tipkovnico ob steno, testirale, popravljale in na koncu ugotovile, da je polovica tvojega kreativnega kaosa v resnici povsem logična – le nihče ti tega še ni znal tako razložiti.”
Res ne zveni kot nekaj, zaradi česar bi ljudje v transu drveli iskat svoje kreditne kartice.
Je pa resničnost.
Ker konec koncev je največja razlika ravno med tistimi, ki znajo samo klikati po vnaprej posnetih korakih …
… in med tistimi, ki znajo skupaj z umetno inteligenco dejansko razmišljati.
To drugo znanje ti ostane tudi takrat, ko bo ves trenutni sejem robotkov že zdavnaj pospravil svoje stojnice.
Če te zanima, kako v praksi izgleda en tak sistem “drugih možganov”, sem kratek prikaz naložila semle:
👉 [Kako izgledajo moji drugi možgani?]
Ni masterclass. Samo pokažem, kako imam jaz to sestavljeno.
Mogoče ti pa klikne.
Alenka
P. S. Mlinček pravi, da je ta tekst popoln logistični nesmisel in da bi bilo za najine živčne sisteme veliko bolje, če bi preprosto ugasnila računalnik in šla gledat v luft.
Nato sem ga vprašala, če bo potem on namesto mene refaktoriral kodo za Slack bota, nastavil zoprne webhooke v n8n in optimiziral celotno bazo slik na strežniku.
Puf! In je užaljeno izginil v najtemnejši kot procesorja …
P. P. S. Pri polni zavesti priznavam, da je tale zapis malo kot nož iz Top Shopa: reže paradižnik, čevelj in ego. Tudi mojega.
