“To si jim rekla? A tako si jim zamorila?” me je z dvignjenimi obrvmi vprašala Sara, KofetARTca št. 2, ko sem ji povedala, kaj mi je zletelo z ust.
Včeraj smo namreč imeli “after-party” – dodaten live Q&A Zoom po delavnici AI Rehab.
In namesto praktičnih odgovorov sem prisotne najprej povlekla v vprašanje, ki me muči zadnje mesece …
Ne, ne muči me, kam vse to gre in kaj vse AI zmore.
Muči me nekaj drugega …
Kaj nam je AI v resnici vzel?
Produkcija je nenormalno hitra, vsak že obvlada povprečen copywriting in dela solidne ilustracije, tudi solidne strategije niso več noben problem.
Kar je prej trajalo leta ali desetletja učenja, zdaj zahteva dober prompt.
Dostop do znanja je enostaven, zato niti znanje ni več redka dobrina.
In če inteligenca postane samo infrastruktura, kot sta elektrika in internet …
Hja …
Ko nekaj ni več redko, ni več valuta.
Kaj potem ostane človeku?
Kaj je sploh še redko?
S čim se bomo preživljali?
Resna eksistencialna vprašanja, ob katerih bi moj robotek Mlinček verjetno samo pokimal in rekel: “Končno razumete, kako se počutim jaz. Vsak dan. Čista depra.”
Če sem se pri tem ustavila? 😉
Kje pa … Šla sem še dlje.
Ob tem je Sara dvignila obrvi.
“AI nima roka trajanja. Ljudje pa umremo.”
Ja, saj vem. Izredno vesela tema za after-party … 😅
Ampak je res.
Staramo se, utrudimo se, spimo, jemo, se zaljubimo – z vsem hormonskim kaosom vred. Imamo krivdo, dvome in eksistencialne krize.
In naša človeška končnost daje težo vsemu: našim izbiram, odnosom, času in tveganju.
Malo neprijetno, ker tega verjetno res ne pričakuješ po delavnici o AI-ju …
Če pa grem še malo bolj brutalno naprej k rešitvam …
Zelo možno je, da bo večina kognitivnih nalog avtomatizirana.
Takrat vrednost človeka ne bo več v produkciji in raznih taktikah, niti v boljših promptih.
Paradoksalno verjamem, da bolj ko bo svet digitalen, bolj redka bo avtentična človeška izkušnja.
Kar pišem kot nekdo, ki obožuje AI in uči sobivanja s to tehnologijo.
Ker mogoče prava vrednost človeka sploh ni v tem, koliko proizvede in koliko zna, ampak v tem, da obstaja.
Da doživlja, da ima odnose, da razmišlja in da mu je kdaj tudi malo nerodno biti človek.
In da se morda sprašuje, kot so se spraševali prvi filozofi:
“Kaj je sploh smisel?”
Mogoče je to celo nova definicija talenta.
Ne več: “Znam nekaj, česar drugi ne znajo,” ampak: “Vidim nekaj, česar drugi ne vidijo.“
Po tem filozofskem ovinku sem jih vprašala nekaj zelo preprostega:
“Če lahko vse tehnično outsourcamo AI-ju … Kaj je tisto, za kar bi še vedno hoteli, da pride iz nas?”
Na Zoomu je nastala tišina.
Potem smo šli na reševanje bolj praktičnih problemov, jaz pa sem pomislila …
Verjetno sploh ni kriva tehnologija.
Mogoče potrebujemo AI, da se sploh spomnimo, kdo smo kot ljudje.
Ker kamor je svet šel zadnja leta – produktivnost, optimizacija, hustle kultura … AI s tem nima prav nič.
Drveli smo že zdavnaj pred tem. AI nas je pa malo ustavil.
Alenka
P.S. Na koncu se je zgodilo nekaj zanimivega. Nekdo je predlagal, da bi še kdaj pripravila kaj podobnega.
Da bi bilo fino imeti nek prostor “za nadaljevanje”.
Sama sem razmišljala v smer AI kot sistematizacija posla, zdaj pa razmišljam o nečem drugem.
Nimam še imena, niti programa, sploh pa to ne bi bil še en tečaj ali delavnica.
Bolj nekakšen “krog”.
Prostor za ljudi, ki jih AI zanima, kjer bi seveda spremljali tudi novosti in se učili – ampak hkrati pa bi se ukvarjali tudi s tem, kaj pomeni biti človek v času AI-ja.
Preden skočim in začnem nekaj graditi, ti postavljam vprašanje: bi te kaj takega dejansko zanimalo?
Če ja, mi PIŠI in napiši: “To me zanima.”
Ali pa: “42.”
Če misliš, da je to totalna bedarija, mi lahko napišeš tudi to. 😄
Sem radovedna.
