Na Radiu 1 (RTV Slovenija) so me prosili, da pripravim prispevek za rubriko Duhovna misel.
Pa sem se razgovorila o gorah, gospelu in še čem … 🙂
Pridejo časi, ko si na ves glas navijem gospel.
Tudi med hojo v hrib, saj priznam. 😉
Iz črnske duhovne glasbe, rojene iz preizkušenj in izživljanj nad temnopoltimi sužnji, veje ogromno vere, veselja in notranje moči …
V potu svojih obrazov, pod udarci bičev na poljih in plantažah, so gojili upanje v svetlo prihodnost, čeprav so bili ves čas v nevarnosti in bližini smrti.
V potu svojega obraza, ko grizem v strmino ali tipam za oprimki, sama gojim upanje v boljši svet in v boljši jaz.
In razmišljam, kot razmišlja veliki Jean-Jacques Rousseau …
“Zdi se, da se človek v naravi dvigne nad običajno bivanje smrtnikov. V dolini pušča vsa nizkotna čustva, njegova duša pa, čimbolj se bliža eteričnim višinam, sprejema vase njihovo nespremenljivo čistost.
Polašča se nas resno občutje, vendar ne prehaja v otožnost: občutek miru, ki pa ni mehkobno trpen, nas prevzame, veseli smo svoje eksistence, mika nas misliti in čustvovati. Sile strasti pojenjujejo: izgubljajo tisto ostro želo, zaradi katerega so tako bolestne, srce je le polno lahkotnega, prijetnega nemira.
Na ta način srečno ozračje blaži trpljenje človeka in bolest spreminja v srečo.”
Seveda ni mogoče primerjati trpljenja sužnjev in “trpljenja” gornika.
A kot so oni našli sredstvo zoper telesne in duševne bolečine v duhovni glasbi, ga sama iščem v svojem “gorniškem spiritualu”.
Nad prepadi ni več vprašanja: “Zakaj? Kje je odgovor?”
Odgovor je naslednji korak.
Naslednji vdih.
Naslednji izdih.
Naslednji vrh.
Življenje.
Najmanj se bojim smrti, kadar najbolj ljubim življenje.
Kot v gospelu.
Slišiš in čutiš, kako sužnji poznajo in ljubijo življenje – ker poznajo nevarnost in bližino smrti.
A ne objokujejo krivic.
Ne objokujejo trpljenja.
Iščejo luč in se s pesmijo dvigajo nad okove vsakdana.
Te vrste bolezni – obtoževanja krivic – tudi gore ne zdravijo.
Če vanje prihajam s takim namenom, vidim le njihovo hladno obličje. Če prihajam s praznim srcem, bom s praznim srcem odšla.
Kadar pa v naročju gora iščem lepoto, vero, moč in dejanja, najdem moč volje, davno zamrle nagone, sile in čute … Življenje.
Najdem svoj “gospel”.
In – “Oh, happy day!” – ni me več strah, da sem samo “drobec sončnega prahu, sestavljen iz senc in svetlobe.”